Tradicionalno se didžeridu uporablja v avstralski aboriginski glasbeni tradiciji, tako za spremljanje plesov kot v ritualne in duhovne namene. Danes se didžeriduji pogosto uporabljajo tudi v sodobni glasbi po vsem svetu, je pa igranje na to glasbilo res posebna dogodivščina.

Kako se igra na didžeridu?

Vizualno je didžeridu cilindrična cev, ki se zoži proti enemu koncu. Tradicionalno je okrašeno z likovnimi motivi, ki odražajo kulturno bogastvo in zgodovino avstralskih domorodcev.

Didžeridu se igra s tehniko, imenovano “circular breathing” (krožno dihanje), kjer igralec istočasno izdihuje skozi nos in vleče zrak skozi usta, kar mu omogoča ohranjanje stalnega zvoka brez prekinitev. S pomočjo ustnic, jezika in dihanja se na ta način ustvari nizke resonančne tone.

Poslikave glasbila imajo poseben pomen

Poslikave na didžeridujih nosijo v sebi bogato zgodbo avstralskih Aboridžinov. Vsaka linija, barva in vzorec ima svoj pomen in predstavlja pomemben del kulturne identitete. Te umetniške poslikave ne predstavljajo zgolj dekoracije, temveč gre za zapise, ki pripovedujejo o zgodovini, tradiciji in duhovnem izročilu aboriginskih skupnosti. Pogosto prikazujejo motive, povezane z naravo, živalmi, rituali in sanjami, kar prispeva k celostnemu dojemanju avstralske aboriginske kulture.

Običajno so poslikave izvedene z naravnimi barvami, pridobljenimi iz zemeljskih pigmentov, ki poudarjajo povezanost z okoljem. Vsak vzorec ima lahko svoj pomen, ki se prenaša iz roda v rod. Skozi poslikave se odvijajo vizualne pripovedi, ki govorijo o skrivnostih, legendah in življenjskih potovanjih Aboridžinov. Poslikave na didžeriduju tako služijo kot živahen jezik, ki ohranja in prenaša pomembne zgodbe skozi generacije.

Eno glasbilo v več oblikah

Oblike didžeriduja so raznolike in se lahko razlikujejo glede na tradicijo in osebne želje izdelovalcev. Kljub temu pa obstajajo nekatere pogoste oblike, ki so prepoznavne v svetu didžeriduja:

• Klasična cilindrična oblika. To je najpogostejša oblika didžeriduja, ki jo pogosto srečamo. Gre za dolgo in ravno cevasto glasbilo, ki se zoži proti koncu. Ta klasična oblika omogoča igranje tradicionalnih zvokov.
• Zvita oblika. Nekateri didžeriduji so izdelani iz spiralno zvite cevi. Ta oblika vizualno izstopa in vpliva tudi na akustične lastnosti instrumenta, saj ustvarja edinstvene zvočne učinke.
• Razširjena oblika na koncu. Nekateri didžeriduji imajo razširjen konec, bodisi v obliki lijakaste odprtine ali posebnih dodatkov. To vpliva na projekcijo zvoka in omogoča raznolike izraze pri igranju.

Vsaka od teh oblik prispeva k edinstvenemu karakterju didžeriduja, kar glasbilu omogoča, da postane ne samo glasbilo, temveč tudi izrazno umetniško delo.

Nakup didžeriduja možen tudi pri nas

Didžeridu je več kot zanimivo glasbilo in prav mogoče je, da si ga boste zaželeli imeti tudi vi. Na srečo lahko čudovite in raznolike didžeriduje kupite v trgovini z glasbili Symphony International, kjer so na voljo glasbila tako različnih oblik kot tudi nadvse zanimivih poslikav.

Cene didžeridujev se razlikujejo, lahko pa osnovni model dobite že za dobrih 25 €. Vsekakor cenovno dovolj ugodno, da se prepričate v to, ali vam je glasbilo res pisano na kožo. Če ne drugega, pa lahko služi tudi kot izjemno zanimiv estetski element v vašem domu.

The post Didžeridu – aerofono glasbilo Aboridžinov appeared first on Telegramcek.si.

1. Diaton

Ime diatonična harmonika izvira iz diatona, ki je dejansko posledica tega, da je zvok ob pritisku na eno tipko drugačen v primeru, da se ob tem meh vleče ali stiska. Tovrstne harmonike je med prvimi v naših krajih pričel izdelovati Rudolf Bukovec iz Kota. Diatonična harmonika sicer izvira iz 19. stoletja.

2. Odlična za plesalce

Da se diatonična harmonika največkrat znajde na različnih zabavah, veselicah in podobno, kjer ljudje radi plešejo, je znano. Morda pa nekoliko manj, zakaj je temu tako. Diatonična harmonika se lahko namreč pohvali z nekoliko bolj izrazitimi basi, ki so precej bolje slišni kot tisti iz klavirske harmonike. Prav to pa plesalcem daje več občutka za ples, saj ves čas dobro slišijo ritem.

3. Melodična in basovska stran

Diatonična harmonika glasbeniku nudi dve strani tipk, pri čemer so na eni strani melodične tipke in na drugi basovske. Kot zanimivost lahko dodamo, da tovrstne harmonike veljajo za glasbila, na katera ni moč povsem natančno igrati različnih zvrsti glasbe.

So pa odlične za slovensko narodno zabavno glasbo, še posebej tisto, ki takoj zleze v uho in vabi na plesišče. Največji promotorji diatonične harmonike so bili in so: Lojze Slak, Franc Mihelič, Mirko Šlibar in drugi.

4. Slovenci v vrhu

Čeprav diatonična harmonika v osnovi izvira iz Nemčije in kasneje iz Avstrije, pa smo jo Slovenci popolnoma vzeli za svojo. Celo tako zelo, da bi marsikdo trdil, da smo jo izumili na naših tleh. Dejstvo je, da se diatonična harmonika še vedno razvija in različni proizvajalci s svojimi inovativnimi idejami postavljajo nove mejnike.

Prav tako, kot jih v svetu igranja na to glasbilo postavljajo naši glasbeniki, ki sodijo v sam svetovni vrh. Nejc Pačnik je tako leta 2015 v Slovenijo prinesel naslov najboljšega na svetu, leta 2019 pa je to uspelo kar dvema. Danaja Grebenc je naslov osvojila v mladinski konkurenci, Anže Krevh pa je postal svetovni prvak v absolutni konkurenci.

5. Diatonična harmonika ima glasilke

Sila priljubljeno in zanimivo glasbilo je sestavljeno iz dveh skrinjic, meha, gumbov, sapnika in jeklenih jezičkov. Ko godec razpre meh, glasbilo napolni z zrakom, pri čemer jezički zavibrirajo. Ko meh stisne, pa zavibrirajo kot glasilke. Sapnik pri diatonični harmoniki skrbi za hitro polnjenje in praznjenje meha z zrakom.

Kot lahko vidimo, je diatonična harmonika nadvse zanimivo in priljubljeno glasbilo. Pri nas je kar nekaj mojstrov, ki se ukvarjajo z izdelavo harmonik in potrebno je dodati, da so najmanj tako kvalitetni in uspešni kot godci, ki v Slovenijo prinašajo lovorike in naslove.

The post 5 zanimivosti o diatonični harmoniki appeared first on Telegramcek.si.

Sicer pa violončelo izdelujejo tudi v pomanjšanih različicah oziroma dimenzijah, ki so namenjene zlasti poučevanju otrok. Kot solistično glasbilo se je uveljavil že v 17. stoletju, v orkestru se najpogosteje povezuje s kontrabasom.

Splošne informacije o violončelu

Violončelo sodi med strunska glasbila. Pogosto se poimenuje kar s krajšo besedo – čelo. Sodi v družino godal. Oseba, ki nanj igra, se imenuje violončelist.

Glasbilo je sestavljeno iz špice ali noge, loka, štirih strun, in sicer A, D, G in C (od najvišje do najnižje). Za violončelo je značilno, da je oglašen za oktavo nižje od violine, glasba zanj je pisana v t. i. basovskem ključu; za višje note se uporablja tudi violinski ali tenorski ključ.

Godalo je najtesneje povezano z zahodno klasično glasbo. Zanj so tako napisana najrazličnejša klasična dela, na primer sonate, suite, koncerti in še mnoga druga, ki so jih pisali znani skladatelji, na primer Vivaldi, Bach, Haydn, Elgar ter drugi.

Ste že slišali za električni violončelo?

Ste vedeli, da obstaja tudi električni violončelo? Zanj je značilno, da lahko odlično poveže klasično in metal glasbo. Tovrstno glasbilo je označeno kot izjemno fleksibilno, saj je zmožno tako narekovanja ritma kot tudi igranje melodije.

Električni violončelo je tako po eni strani lahko zelo nežen in tih, po drugi pa izjemno glasen, saj lahko »zažiga« bolj kot električna kitara. Če se torej navdušujete nad violončelom, a vas hkrati mika tudi metal glasba, je ta vrsta violončela kot nalašč ustvarjena za vas. Z igranjem nanj boste odkrili, da daje prav čarobne zvoke, ki so prepleteni med modernejšimi zvrstmi ter klasiko.

Če se zanimate za nakup klasičnega ali električnega violončela, vam svetujemo obisk glasbene trgovine Symphony International d.o.o., ki se nahaja v Britofu pri Kranju. Njihovo ponudbo lahko preverite tudi prek spleta:

• https://www.symphony.si/godala/violoncela

Violončelista z množicami oboževalcev

Če vam violončelo pred prihodom slavnega dvojca, 2Cellos, ni pomenil prav veliko, pa sta ravno ta dva akademsko izobražena glasbenika slovenskih in hrvaških korenin povzročila, da imamo danes do tega godala prav poseben odnos.

Se še spomnite, ko sta zaslovela pred malo manj kot desetimi leti z izvedbo uspešnice Michaela Jacksona z naslovom Smooth Criminal? V slabih dveh tednih si je ta posnetek preko Youtuba ogledalo več kot tri milijone gledalcev.

Violončelista na vsakem nastopu kjer koli in kadar koli še vedno pričakajo neizmerno velike množice nujnih oboževalcev. Za to pa je delno kriv tudi violončelo ter v veliki meri seveda znanje in talent mladih ustvarjalcev glasbe.

The post Violončelo – spoznajte to izjemno godalo! appeared first on Telegramcek.si.

Igranje na bobne je ena od priljubljenih glasbenih dejavnosti, ki se je lotevajo celo nekateri majhni otroci. Če tudi vi že dlje časa sanjate o tem, kako bi vsaj doma nekajkrat na teden vadili oziroma se učili igrati na bobne, pa se zagotovo dobro zavedate, da za to potrebujete primerno opremo.

Priskrbite si osnovni set bobnov

Pot do dobrega bobnarja je, poleg talenta in smisla za ritem, odvisna predvsem od tega, kako si boste zastavili svoje cilje. Morda si za začetek kupite osnovni set bobnov in pričnete vaditi tako, da si pomagate s pomočjo spletnih video posnetkov. Ni nujno, da se odločite za akustični set bobnov. Dandanes so izjemno popularni elektronski seti, ki bobnarju omogočajo enostavno snemanje glasbe ter tudi to, da ne moti sostanovalcev ali sosedov.

Osnovnih vaj se boste z upoštevanjem spletnih lekcij zlahka naučili kar sami. Po dobrem letu igranja boste imeli primeren nivo znanja, da se boste odločili, ali boste svoje znanje nadgradili ali ne. Če boste prepričani, da želite bobnarski set obvladati še bolj, bo čas za naslednji korak.

Najdite si dobrega učitelja

Učenje na daljavo morda ni primerno za vsakogar izmed vas. Slej ko prej bo dobro, da si najdete strokovno podkovanega učitelja, s katerim bosta skupaj izbrala pravo opremo za igranje na bobne. Ker je nakup bobnarskih palic morda veliko zahtevnejše opravilo, kot se zdi na prvi pogled, vam bo učitelj bobnov pomagal tudi pri tem in seveda tudi pri nakupu druge opreme, ki jo bobnar mora imeti.

Učitelj vas lahko obiskuje na domu, lahko pa se odločite za obisk glasbene šole, kjer se boste srečevali z ljudmi s podobnimi interesi vašim. Morda se nekoč povežete v glasbeno skupino, v kateri boste znani kot eden od najboljših in najbolj zaželenih bobnarjev.

Raziščite čim več možnosti

Čeprav menite, da o bobnih in bobnanju veste že veliko, je dobro, da svoje znanje začnete pridobivati od začetka. Priporočamo vam, da si ob tem, ko boste pričeli igrati na bobne, pričnete iskati literaturo o tej vrsti glasbil, da si preberete zgodovino, da raziščete, na katere vrste bobnov je možno igrati, da veste, kako izbira bobnarskih palic vpliva na igranje in podobno.

Poleg praktičnega znanja je namreč zelo pomembno, da se osredotočate tudi na teorijo. Če boste imeli dovolj znanja z obeh področij, je še večja verjetnost, da postanete dober bobnar, ki bo svoje znanje in izkušnje kasneje z veliko mero zagnanosti in samozavesti delil naprej.

The post Kako postati dober bobnar? appeared first on Telegramcek.si.

Želite kupiti kitaro tudi vi in se nanjo naučiti igrati? Že imate kitaro, vendar vam ne ustreza povsem? Čeprav veliko ljudi meni, da je za začetek vseeno, na katero kitaro se igra, saj je pomembno le to, da se igra, pa temu ni vedno tako. Zelo hitro lahko dobimo željo po drugačnih zvokih, ki nam jih naša kitara ne more zagotoviti. Svoje želje morate zato dobro poznati ter se šele potem odločiti za nakup klasične ali akustične kitare.

Klasična kitara v primerjavi z akustično

Največja razlika med klasično in akustično kitaro je v tem, da ima akustična kovinske strune. Nanje se najpogosteje igra s trzalico, lahko pa tudi s prsti. Za razliko od akustične pa ima klasična kitara najlonske, plastične strune, ki so debelejše in mehkejše, na njih pa igramo s prsti. Zvok, ki ga proizvaja klasična kitara, je malenkost tišji kot pri akustični kitari.

Poleg tega ima akustična kitara tanjši vrat, od klasične pa se razlikuje še v mestu stika s trupom. Ima tudi ostrejši zvok, nanjo je možno zaigrati daljše tone. Akustična kitara daje več svobode pri igranju visokih tonov, in tudi sicer je precej glasnejša.

Lastnosti klasične kitare

Osnovni deli klasične kitare so trup, vrat in glava. Zven strun se ojača prav s trupom, ki vpliva tudi na trajanje zvena in njegovo barvo. Za izdelavo klasične kitare se uporabljajo različne vrste lesa, ki se med seboj zlepijo. Na zgornji strani trupa se nahaja okrogla zvočnica, okrašena s krono. Zvočnica omogoča, da se ojačan zven lahko širi po prostoru.

Vrat je na telo pritrjen skupaj z glavo, na njem pa se nahaja ubiralka s prečkami. Na ubiralki, kot že samo ime pove, ubiramo strune, polja med posameznimi toni pa ločijo prečke. Na vrhu ima klasična kitara glavo z uglaševalnim mehanizmom. Strune so najlonske.

Klasične kitare so namenjene predvsem igranju klasičnih skladb. A kitaristi jih uporabljajo tudi v drugih zvrsteh glasbe. Zelo pogosto so klasične kitare nekoliko cenejše kot akustične, zato veliko začetnikov začne z igranjem prav nanje.

Lastnosti akustične kitare

Na splošno so akustične kitare zelo podobne klasičnim. Nekaj lastnosti smo že omenili, še enkrat pa naj poudarimo dejstvo, da imajo večji trup, ožji vrat, ki je tudi bolj ojačan, ter jeklene strune, ki oddajajo čistejši in glasnejši zvok.

Nekatere strune imajo pod zvočnico tudi plastičen ščitnik, ki preprečuje poškodbe zaradi igranja s trzalico. Akustične kitare se uporabljajo predvsem v folk glasbi.

Že veste, katero boste izbrali? Vas je prepričala klasična ali akustična kitara? Veseli bomo, če svoje mnenje delite v komentarjih in nam zaupate, kateri kriterij je prevladal pri vaši odločitvi.

The post Razlike med klasično in akustično kitaro appeared first on Telegramcek.si.